"Čisto sam sem bil v krčmi, v veliki, temni izbi. Kakor onkraj sveta, onkraj življenja; nisem videl
neba, ni me dosegel s ceste prazniški šum. In vendar je bilo do ceste komaj par korakov; skozi
veliko okno sem videl ljudi, ki so se sprehajali v soncu; opazil sem časih celó, kako so se premikale
lepe ustnice, kako so se smejale mlade oči. Nasmehne se človek, kadar vidi vesel smehljaj; moj
obraz pa je ostal miren, moje oči se niso nasmehnile. Kar je šumelo, kar se je lesketalo tam zunaj
v soncu, mi je bilo tuje; ljudje, ki so hodili tam, živeli, niso mislili mojih misli, ne želeli mojih želja;
ne sovraštva ni bilo med mano in med njimi in ne ljubezni …"

Prelistaj del e-knjige

(Navodila za brskanje po e-knjigi: klik pri desnem robu - naprej, klik pri levem robu - nazaj klik levo zgoraj na Naslov - kazalo, klik desno zgoraj na aA - pomanjšanje/povečanje črk, klik levo spodaj na naslov poglavja - drsnik, premik po naslovih - na osebnem računalniku zmanjšaj širino okenčka na celotno naslovnico.)