Soseska je kmečka povest  z izrazitim socialnim ozadjem. Ingolič je pisal o tistem, kar je sam doživljal. Po diplomi 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. Morali so se preživljati zgolj od več kot skromne učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo... V največji stiski, duševni in socialni, se je Ingolič lotil pisanja. Najprej je napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so dve sestri in avtorja čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila. Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih, j tudi  v pričujoči povesti Sosesk,a po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na "lastni koži". Tako je nastala tudi pričujoča kmečka povest Soseska.